JAKOB STAREJSI, APOSTOL - 25. julija

Jakob Starejši je bil sin ribiča Zebedeja in Salome. S svojim bratom, poznejšim evangelistom Janezom, je živel kot ribič v Galileji. Bil je pameten, veren Jud, o katerem ne vemo, če je bil že med učenci Janeza Krstnika, preden je srečal Jezusa. Od trenutka, ko sta brata Janez in Jakob spoznala Jezusa, sta se mu pridružila. Bila sta med njegovimi prvimi učenci - Jezus ju je poklical, »ko sta z očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže« (Mt 4, 21)

Jakob in Janez sta skupaj s Petrom zavzemala posebno mesto med apostoli. Peter, Jakob in Janez so bili priča Jezusovega spremenjenja na gori (Mt 17, 1); te tri je vzel tudi s seboj na pristavo Getsemani (Mt 26, 37) in samo oni so bili izmed učencev navzoči v Jairovi hiši, ko je obudil njegovo hčer (Lk 8, 51). Ob vsem tem se nam čudno zdi, da tako malo vemo o njegovem delovanju po Jezusovem vnebohodu in binkoštnem prazniku. Po materini strani, bila je Marijina sestra, je bil pravi Jezusov bratranec. Evangelist Matej o tem jasno govori: ko je bil Jezus križan, so prišle iz Galileje mnoge žene in od daleč gledale križanega; »med njimi je bila Marija Magdalena in Marija, mati Jakobova in Jožefova, in mati Zebedejevih sinov« (Mt 27, 55-56). V seznamu apostolov je Jakobovo ime zmerom zraven Janezovega in, ker je bil starejši, navadno pred njim. Jezus jima je dal ime Boanerges, to je sinova groma (Mr 3, 17); to ime sta dobila zaradi svojega živahnega, vihravega značaja. Gospod ju je grajal zaradi hitre sodbe Samarijanov: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pride ogenj z neba in jih pokonča?« (Lk 9, 54). Prav tako ju je grajal zaradi njune častihlepnosti, želela sta, da bi sedela v njegovem veličastvu, eden na njegovi desnici, eden na njegovi levici (Mr 10, 35-37), ker nista razumela ponižnosti in požrtvovalnosti pravega apostola in ne poslanstva Jezusovega. Pri evangelistu Mateju celo beremo, da je mati prosila Jezusa na željo svojih sinov, da bi sedela v njegovem kraljestvu eden na desnici, drugi na levici. Po Jezusovem vstajenju je bil Jakob med drugimi apostoli, ki so se zbrali v Jeruzalemu. V Apostolskih delih še beremo, da je Herod »umoril z mečem Jakoba, Janezovega brata« (12, 1). Zgodilo se je to o Veliki noči leta 44. Poslej utihnejo vsa poročila o Jakobu.

Jakob Starejši je bil prvi mučenec med apostoli. Ime »Starejši« je dobil zato, da so ga razlikovali od apostola Jakoba Mlajšega (11. maja), ki je bil pozneje poklican med apostole. Nič zgodovinsko trdnega ni v izročilu, da je Jakob oznanjal evangelij v Španiji. V starejših liturgičnih spomenikih zgodnjih španskih cerkva ni nikjer zapisano Jakobovo ime. Vrhu tega ugovarja papež Inocenc I (402-417), da bi sploh katerlkoli izmed apostolov ustanovil v Španiji kakšno cerkev. Ko so Arabci v 7. stoletju osvojili Jeruzalem, so kosti svetega Jakoba prenesli v Santiago de Compostela v severozahodni Španiji, kjer je še danes sloveča božja pot.

V srednjem veku, se pravi od 10. do 15. stoletja, je bil prav zaradi božje poti sveti Jakob najbolj ljudski svetnik in so na njegov grob Santiago de Compostela romali prav tako kakor v Jeruzalem in v Rim. Na sto in sto cerkva v zahodni Evropi mu je bilo posvečenih v času njegovega največjega češčenja. Med pomembnimi romarji na svetnikov grob so bili sveti Frančišek Asiški, sv. Dominik, sv. Bernard iz Siene, sv. Vincencij Ferrer, sv. Brigita Švedska, sv. Elizabeta Portugalska, vsi španski kralji, mnogi umetniki in učenjaki, vojaki, princi, podkralji iz Zahodne Indije, državniki in milijonske množice romarjev, ki so se zvrstile ob njegovem grobu skozi stoletja. K sv. Jakobu v »Kompostelo« so romali dolga stoletja tudi naši predniki.

Prvotno so obhajali njegov god hkrati z godom njegovega brata Janeza 27. decembra, potem 1. maja, torej blizu velikonočnega praznika, njegovega smrtnega dneva, dokler ga niso ob posvetitvi Apostoleiona določili na 25. julij. Kot poletlnemu svetniku so se priporočali za dobro letino. Tako je postal tudi kmečki svetnik in zavetlnik romarjev. Na to spominjajo tudi naša ljudska pesem, mnoge navade v zvezi s kmečkim delom in številni pregovori. Sv. Jakobu je posvečenih na Slovenskem okoli 60 farnih in podružničnih cerkva. V ljubljanski škofiji so posebno lepe cerkve sv. Jakoba v Ljubljani, v Škofji Loki in v Kostanjevici. Tudi v Trstu ima lepo župno cerkev. Nekaj časa je 'bil tudi zavetnik Ljubljane. Njegovo splošno priljubljenost med Slovenci ,pa kaže ,tudi ime »jako- bejšček« za mesec julij (Prekmurje) in razna imena hrušk in jabolk, ki za njegov god dozore. Take in podobne povezanosti vsega življenja, dela in stisk, časov in sadov s svetniki kažejo močno naslonitev na vero in življenje iz nje. Očiščena praznoverja je taka povezanost lahko tudi nam opora v vsakdanjem življenju. Do leta 1955 je Cerkev obhajala njegov god z vigilijo.

Svetnika upodabljajo s knjigo ali zvitkom, kar naj ga predstavlja kot oznanjevavca evangelija in apostola; od 12. stoletja ga upodabljajo z romarskim klobukom, s školjko, z dolgo palico, popotno torbo in z bučo (steklenico). Ponekod ga slikajo tudi na belcu, kakor na slovečem oknu Clavijo v katedrali v Santiago, ker je pomagal kralju Ramiru in španski vojski v boju proti Saracenom - tako pripoveduje legenda.

Med številnimi upodobitvami je omeniti dragoceni srebrni oltar v stolnici v Pistoji, ki so ga delali skoro dve stoletji. Srednji del oltarja predstavlja svetnikovo sedečo figuro, množica srebrnih reliefov pa ponazarja njegovo življenje.

Za svojega patrona ga časte predvsem Spanci, dalje mornarji, voskarji itn. Priporočajo se mu za lepo vreme in dobro žitno letilno; časte ga tudi kot priprošnjika zoper bolezni revmatizma.