SV. MIKLAVŽ      + ok. 350, škof

 

Miklavž, kakor pri nas navadno imenujemo sv. Nikolaja, je gotovo eden najbolj priljubljenih svetnikov. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci, ko na večer pred svojim godom hodi okrog in jim prinaša darove - pridne nagrajuje, poredne pa prepusti kaznim svojih spremljevalcev, parkeljnov. Podoba tega prikupnega svetnika je v nas tako močno živa že od otroških let, bolj kakor podoba malokaterega drugega svetnika. Nič neprijaznega, mrkega, togega, tujega ni na njem. Ljubezen do bližnjega in bratovska pomoč, lastnosti, ki ju kaj radi občutimo kot nadležno dolžnost, sta pri sv. Miklavžu nekaj tako samo po sebi razumljivega, da ganeta še tako trdo srce in ga pridobita za dobro. Svetnik je škof, ki se mu ne zapirajo nobena vrata. Škof kljub temu, da nam niso ohranjena zanesljiva poročila o tem in so nam ohranjena le po legendi; svetnik, ki je v vsej zahodni in vzhodni Cerkvi od II. stoletja dalje v časteh kot velik priprošnjik in čudodelnik, svetnik, ki prihaja iz teme zimske noči v svetlobo preprostih kmečkih izb in v razkošne sobe mestnih hiš in spet izgine v temi noči. Tako se je pojavil tudi v zgodovini. Njegovo ime se za kratek čas posveti v četrtem stoletju in spet ugasne, ne da bi ga učeni spisi omenjali. V vojnah in barbarskih vpadih so propadale listine, izročilo pa je ohranjala živa pripoved legende, tako tudi o sv. Nikolaju, našem Miklavžu. Ne zahodni Božiček ne sibirski dedek Mraz ga nista izpodrinila pri ljudstvu, ki je ohranilo ljubezen do tega svetnika, pomočnika v stiski in čudodelnika. Če o njem ne pišejo listine in pisatelji njegovega stoletja - zato pa ljudstvo nikoli ne pozabi tistega, ki mu je izkazal ljubezen in usmiljenje. V njegovem spominu je živel dobri škof od roda do roda dalje do današnjih dni in ob njem so se razcvetele legende kakor cvetlice hvaležnega spomina. Pobožna vera mu je pripisala kopico čudežev. Na daljavo je rešil po nedolžnem obsojene krvnikovega meča, obvaroval tri obubožane device sramote, rešil mornarje nevarnosti na morju, ugrabljenega mladeniča pripeljal nazaj v očetovo hišo in obudil v življenje tri umorjene učence, ob hudi lakoti je srečno pripeljal ladjo z žitom v Miro - zmerom in povsod je prijazen pomočnik, ki ne odreče nikomur v stiski. Zato je razumljivo, zakaj se ljudska duša s takim zaupanjem obrača na tega svetnika.

 

Nikolaj je bil v 4. stoletju škof v Miri v Likiji, v današnjem Demru v turškem okrožju Antaliji. Živel je pobožno, bil je dober do bližnjega, do sebe pa oster. V njegovem življenjepisu (P. Giry: Življenje sv. Nikolaja) beremo: Evfemij, bogat, a zelo pobožen in dobroten mož, je bil njegov oče in Ana, sestra prejšnjega nadškofa v Miri, njegova mati. Rodil se je šele več let po njuni poroki, ko že nista več mogla pričakovati otrok. Njuna usmiljenost do revežev je dosegla, česar jima narava ni naklonila. Nebeški sel jima je prinesel veselo oznanilo, obljubil jima je sina, ki jima bo v tolažbo v starosti, imenujeta naj ga Nikolaj; ime pomeni »zmaga ljudstva«. Vzgojila sta ga v bogaboječnosti in ga poslala v dobre šole. Še čisto mlad je svetnik živel zelo zgledno. Posvetil se je spoznavanju Boga in je sovražil greh. Njegov stric škof ga je posvetil v duhovnika. Prav tedaj mu je kuga pobrala starše. Veliko premoženje, ki ga je podedoval, je Nikolaj razdelil med reveže. Njegov stric je sezidal samostan in za opata v njem postavil Nikolaja. Ta se je v svoji veliki skromnosti branil te službe, naposled se je dal preprositi od redovnih bratov, da je prevzel mesto predstojnika in ga upravljal z veliko modrostjo. Po stričevi smrti se je odpravil na romanje v Sveto deželo. Pripoveduje se, da se v Miri niso mogli zediniti, koga naj izvolijo na izpraznjeni škofovski sedež; zbrali so se h goreči molitvi in prosili Svetega Duha za razsvetljenje. Sklenili so, naj bo za škofa tisti duhovnik, ki bo naslednji dan prvi stopil v cerkev. In glej, Nikolaja, ki o vsem tem ni nič vedel, je Bog pripeljal v cerkev in ga tako postavil za škofa. V tistih časih zadnjih preganjanj kristjanov za časa cesarja Dioklecijana je moral biti zelo pogumen in razumen, kdor je opravljal škofovsko službo. »Če naj imajo moje besede moč, da bodo segle do srca, moram svojim ovčicam biti za zgled v vseh krepostih,« je imel Nikolaj navado reči in se je po teh besedah tudi ravnal; bil je usmiljen in dobrotljiv, živel je čisto, se postil in spal na golih tleh, že pred svitom je zbral svoje duhovnike k skupni molitvi. Naposled so prijeli tudi njega in ga vrgli v ječo, kjer je veliko pretrpel in zato tudi dobil častni priimek spoznavalec. Ko je cesar Konstantin priznal krščanstvo za državno vero, se je škof vrnil v Miro. Na koncilu v Niceji je z drugimi škofi obsodil Arijeve zmote. Nikolaj je umrl v visoki starosti okoli leta 350.

 

Nikolaj je kmalu postal eden najbolj znanih svetnikov v vsej vzhodni Cerkvi, najprej v Grčiji, nato v Rusiji, kjer so ga sprejeli za narodnega zavetnika. Ruski carji in veliki knezi so imeli njegovo ime. Ob koncu 9. stoletja je s sijajem prekosil vse druge svetnike vzhodne Cerkve in so ga častili takoj za božjo materjo Marijo. Že v 6. ali vsaj v 7. stoletju je njegovo češčenje prišlo tudi v zahodno Evropo; središče tega češčenja je bilo najprej v Rimu, v deželah severno od Alp je to češčenje pospeševala Teofana, žena cesarja Otona II., ki je bila Grkinja po rodu. Nove pobude je dobilo to češčenje v 11. stoletju. V letu 1086 je pristala na obali Mire ladja iz Barija. Poročilo pripoveduje, da je oborožena četa vdrla v cerkev sv. Nikolaja, s silo odprla sarkofag, v naglici odnesla svetnikove kosti in jih odpeljala v Bari. Kraje svetniških relikvij so bile v srednjem veku pogoste. Ugrabitelji so se izgovarjali, da so svetnikove relikvije odnesli zato, da so jih rešili pred neverniki. Gotovo je, da se za to niso odločili toliko iz pobožnih nagibov kakor zato, ker so hoteli imeti dragocene kosti svetnika, od katerega je mesto Bari pričakovalo varstvo in blagoslov za svojo plovbo, za sijaj in moč mesta. Papež Urban II. je posvetil kripto, v kateri še danes počivajo svetnikove kosti. Po nekaterih poročilih so svetnikove kosti odnesli iz Mire trgovci, po drugih pa križarji. Neki turški zapis pravi naravnost: »Italijanski morski roparji so svoje dni oropali grob v Miri.« V Bariju še danes z velikimi slovesnostmi vsako leto 9. maja obhajajo spomin prevoza svetnikovih kosti. Kip sv. Nikolaja vozijo po morju, romarji in verniki najamejo male čolne in ga v procesiji spremljajo; zvečer se s kipom vrnejo v mesto in ga v procesiji neso skozi mestne ulice. Posebne slovesnosti v čast sv. Nikolaju so bile aprila in maja 1957, ko so prvič po prenosu svetnikovih relikvij v Bari (1087) odprli grobnico, opravili tako imenovano kanonično priznanje svetih moči (kosti), jih izpostavili češčenju vernikov ter jih nato spravili v na novo zgrajeno grobnico v obnovljeni starodavni kripti. Te slovesnosti so združili s študijskimi in liturgičnimi predavanji, posvečenimi zlasti Vzhodu in vprašanju zedinjenja.

 

Naravno je, da so temu svetniku že zgodaj začeli postavljati zlasti ob vodah in v pristaniških mestih cerkve in kapele. Prvo kapelo sv. Nikolaju v čast je v Carigradu dal zgraditi cesar Justinijan. Cerkev s sarkofagom s svetnikovimi kostmi v Miri je bila ena najbolj slovečih božjih poti za vzhodne kristjane. Silni val češčenja sv. Nikolaja, ki ga pozna ves krščanski svet, je našel tudi na slovenskih tleh mogočen odmev. V Sloveniji mu je od vseh svetnikov posvečenih največ cerkva, 116. V ljubljanski nadškofiji 14 župnijskih in 51 podružnic, v mariborski 12 župnijskih in 21 podružnic, v koprski 9 župnijskih in 9 podružnic. Svetniku je posvečena ljubljanska stolnica (zato je prav, da smo se pri tem svetniku in njegovem češčenju nekoliko več pomudili).

 

Kako zelo priljubljen je sv. Miklavž pri nas, se kaže tudi v številnih umetnostnih spomenikih, srednjeveških freskah in poznejših umetninah. Tako je škof Tomaž Hren (1597-1630) dal poslikati šenklavško stolnico s prizori iz legende sv. Miklavža. Podobno vsebino imajo freske v sedanji stolnici, delo G. Quaglia v letih 1703-1706. Šenklavž, kot stolnico še danes imenujemo, je bila nekoč cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev, ki so si tega svetnika izbrali za svojega zavetnika. Prizore iz njegove legende srečujemo po mnogih drugih naših cerkvah: prizor obdaritve treh mladenk kaže freska iz 15. stoletja v Goropekah pri Žireh, prizor ob viharju na morju je upodobljen na freski v cerkvi na Verdu pri Vrhniki iz 15. stoletja in na Visokem pod Kureščkom, delo Janeza Ljubljanskega iz leta 1443. Oba prizora vidimo tudi na freskah v križevi kapeli Marijine cerkve na Ptujski gori iz časa okoli leta 1420. Slikarski krog Janeza Aquile je leta 1389 v Turnišču upodobil prizor posvetitve sv. Nikolaja v škofa. Koliko kipov v lesu in kamnu po oltarjih slovenskih cerkva nam ga predstavlja v prikupni podobi škofa, kakršen živi v predstavnem svetu že stoletja in stoletja. Notranjci so sv. Nikolaja tako častili, da so njegov god uvrščali med največje letne praznike, kot sta sveti dan in velikonočna nedelja. Odsev češčenja tega svetnika na Slovenskem pa je tudi miklavževanje, ki nam ga je obširno in lepo opisal Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev (4. knjiga, str. 18 do 43).

 

A ne samo na Slovenskem in v alpskih deželah, tudi drugod po Evropi je še danes zelo razširjeno češčenje sv. Nikolaja: v Rimu mu je posvečenih 26 cerkva, ena bolnišnica in več oratorijev iz 9. in 10. stoletja. V Rimu so pred kakšnimi dvajsetimi leti odkrili njegovo najstarejšo ohranjeno sliko v cerkvi Stare sv. Marije (S. Maria Antiqua) iz začetka 8. stoletja. V Franciji in Nemčiji bi lahko našteli čez 2000 cerkva sv. Nikolaja, v Angliji okrog 400 in na Islandiji nad 40.

 

Sv. Nikolaj ima pomembno mesto v zgodovini južnih Slovanov. Svetniku so se priporočali ne le pomorščaki z italijanske strani Jadranskega morja, marveč tudi z dalmatinske, ki so ga izbrali za svojega zavetnika. Zdelo se jim je, da je njihovo življenje in delo na morju najbolj zavarovano, če se izročijo varstvu sv. Nikolaja. Ime Nikolaj je zelo pogosto krstno ime ob vsej dalmatinski obali. Srbska kraljevska rodbina Nemanjičev je pogosto romala na grob sv. Nikolaja v Bariju.

 

Ruska cerkev ima za sv. Nikolaja kar dva praznika; 6. decembra obhaja njegov god, 9. maja pa se spominja prenosa svetnikovih relikvij v Bari; tega dne (9. maja) naj bi se zgodil v Rusiji celo prvi čudež na svetnikovo priprošnjo: po nekem starem izročilu je pred cerkvijo sv. Modrosti v Kijevu utonil v razburkanih valovih Dnjepra deček, ki je potem čudežno oživel. Lepa je liturgična molitev na praznik 9. maja, v kateri je med drugim rečeno, da je Nikolaj »zasijal kot sonce, ki nikoli ne zaide, polno najsvetlejših žarkov, odganja hudo od preizkušanih ter rešuje hudega tiste, ki se obračajo k njemu ... Vstal je kot zvezda od vzhoda do zahoda ... da se raduje mesto Bari in vesoljni svet z njim«. V stari Rusiji je bil 9. maj državni praznik; delo je počivalo in javni uradi so bili zaprti.

 

V Rusiji so med vsemi svetniki najbolj častili sv. Nikolaja. V vsakem mestu mu je bila posvečena vsaj ena cerkev, v vsaki cerkvi je stala na vidnem mestu ikona z njegovo podobo, pred njo so gorele sveče zlasti ob četrtkih, ki je bil četrtek ves posvečen sv. Nikolaju. Po starem izročilu je bilo v Novgorodu toliko Nikolajevih cerkva, kolikor je dni v letu. Spomladi so v čast svetniku opravili procesijo, pri kateri so nosili njegovo sliko poleg slike nadangela Mihaela. Njegovo češčenje ni bilo razširjeno samo med pravoslavnimi, marveč tudi med Judi, muslimani in celo poganskimi plemeni onkraj Urala. Dasi je bilo temu češčenju primešanega tudi nekaj praznoverja in izmaličenih verskih oblik, tudi to jasno potrjuje veliko priljubljenost sv. Nikolaja v stari Rusiji.

 

Poleg mornarjev, trgovcev in popotnikov so se sv. Nikolaju priporočale zlasti mlade neveste za srečno poroko, kar je gotovo v zvezi s čudežno zgodbo o treh sestrah, ki jih je svetnik rešil sramote in jim pomagal do poštenih ženinov.

 

Sv. Nikolaja upodabljajo v škofovski obleki, s tremi zlatimi kroglami na knjigi, včasih tudi s tremi hlebčki ali tremi kamni, s tremi dečki, ki stopajo iz čolna (ker je po legendi rešil tri umorjene dečke - šolarje); s sidrom in ladjo (ker je rešil ladjo in jo z viharnega morja srečno pripeljal v pristanišče). 

 

Zaradi legende o dobrodelnosti je sv. Miklavž postal obdarovalec pridnih otrok, bodisi da prinese darove skrivaj ponoči ali ob osebnem obisku. Toda v Miklavževem spremstvu, kadar nastopa v vidni podobi, so tudi parkeljni, za današnje pojmovanje hudiči, prvotno pa predstavniki vračajočih se duhov prednikov. Tako se v miklavževskih obhodih legendarno izročilo prepleta s predkrščanskim. Številne cerkve sv. Miklavža ob tekočih vodah pričajo, da je svetnik zavetnik splavarjev, mlinarjev in žagarjev. Na Koroškem se mu priporočajo tudi drvarji.