Ta kraj - starodavna malteška viteška komenda na Polzeli - nam hote ali nehote obuja spomine na njene lastnike in stanovalce malteške viteze, pa tudi na malteški viteški red, katerega člani so bili. Zato je povsem primemo in v skladu z vašim praznovanjem, da to popoldne nekaj misli namenimo tudi njim, se vprašamo, kdo so bili pravzaprav ti ljudje, kaj je značilno zanje, za kaj so si prizadevali v svojem življenju, kakšna je bila njihova duhovna usmerjenost; od tod pa potegnemo črto do malteškega viteza sedanjega časa in njegove duhovne podobe.
Malteški
vitez je bil v svojem prvem obdobju, ko je bil še član bratovščine, poimenovane
po zavetniku sv. Janezu Krstniku - od tod tudi ime ivanovec - po eni strani
bojevnik za Kristusa in Cerkev, tako rekoč steber obrambe Svete dežele pred vse
bolj napadalnimi Turki - po drugi pa ponižen strežnik popotnikom, romarjem, bolnikom, ostarelim, ubogim ... skratka najbolj pomoči potrebnim ljudem. Oboje mu je bilo sveto. Ni okleval, ko je
bilo treba zagrabiti za meč, kadar so bili Turki pred mestnimi vrati, pa tudi
ne, ko mu je notranji klic veleval, naj poklekne pred Boga v svetišču ali se
skloni k človeku v stiski, mu postreže, ga potolaži, opogumi. Dobro se je
zavedal, da je potrebno oboje: obramba vere in pomoč ubogim, da sta to dva pola
ene in iste službe, poslanstva, ki gaje prejel od Gospoda in se mu je zapisal s
predanim srcem, kajti ni mogoče služiti Gospodu, če pozabljaš na ljudi v stiski
in ni mogoče tem resnično pomagati, če te pri tem ne vodi pravi namen in cilj,
ki pa je, končno, spet v Gospodu. Zgolj golo človekoljubje ne zadošča, saj nima
svoje duhovne podstati, temelja. Malteški vitez pa ga je zakoreninil v Gospodu
že pred več kot devetimi stoletji, zato je lahko tudi zdržal skozi rodove do
današnjih dni in postal eden najslavnejših likov vitezov v zgodovini ter se
tudi ohranil do današnjih časov. Številni drugi vitezi so prej ali pozneje
zginili s površja zemlje, jih najdemo le v zgodovinskih učbenikih, romanih,
zaprašenih arhivih. Podoba malteškega viteza pa je še danes živa, kar najbolje
izpričuje okrog 12.000 članov in članic reda po vsem svetu ter na deset tisoče
članov in članic organizacij malteške bolniške pomoči na narodnih ravneh,
povezanih z vodstvom reda v Rimu. Obljube, ki jih ob sprejemu v red dajejo
malteški vitezi in dame, ter v svojo dobrodelno organizacijo malteški bolniški
pomočniki in pomočnice, niso prazne besede. 0 tem govori že velika bolnišnica,
ki so jo vitezi ivanovci že ob prvih začetkih vodili in vzdrževali v
Jeruzalemu, pozneje pa številni redovni »hospitali«, oziroma zavetišča po
državah, v katerih so ustanavljali svoje redovne postojanke, komende imenovane.
Eno od treh v Sloveniji tudi pri vas, na Polzeli, poleg vaše pa še pri Sv.
Petru na Kranjskem (sedanji Komendi na Gorenjskem) in v Melju pri Mariboru.
Pri
komendi Sv. Petra na Kranjskem je že leta 1296 zgodovinsko izpričan »hospitale
sancti Petri« oziroma bolnišnica sv. Petra. Tu, seveda, kot smo že rekli, ni
šlo za pravo bolnišnico, marveč zavetišče, v katerem so malteški vitezi na
podeželju oskrbeli pomoči potrebne popotnike, pa, seveda, bolnike. Tem so
pravili »gospodje bolniki«, saj so v njih resnično videli svojega Gospoda. V
bolniških posteljah so ležali tako, daje lahko vsak videl na oltar, spremljal
in sodoživljal mašno daritev z višjega mesta. Povišali so jih, kajti trpljenje
je tisto, kar človeka resnično poviša, približa Gospodu, prvemu zgledu, kako je
treba prenašati tudi najhujše stiske in tegobe.
Ker so
malteški vitezi zajemali moč iz Gospoda in vzeli zares duhovno vodilo reda
Tuitio fidei, obsequium pauperum (obramba vere in pomoč ubogim), jim ni bilo
težko tudi dati življenje za Gospoda Boga pa tudi gospoda bolnika, popotnika,
invalida, ranjenca. To so izpričali v bojih s Turki najprej v Sveti deželi,
nato na
Cipru,
Rodosu in Malti, pa tudi v poznejših stoletjih, ko so pri obrambi vere meč
zamenjala druga sredstva, pa tudi Turki niso več ogrožali Evrope. Malteški
vitez se je po pomorski bitki pri Lepantu 1571 in izredno učinkoviti obrambi
Malte pred Turki spremenil v času in razmeram primernega bojevnika za krščanske
vrednote, še naprej pa se posvečal bolnim, ostarelim in onemoglim ljudem. Naj
tukaj omenim enega najsvetlejših duhovniških likov osemnajstega stoletja,
župnika Petra Pavla Glavarja iz Komende na Gorenjskem, sicer nezakonskega sina
komendatorja barona Petra Jakoba Testaferrate z Malte, kateremu je red zaupal
komendo pri Sv. Petru. Glavar je pred svojo smrtjo v oporoki z dnem 21. januar
1784 zapustil vse svoje premoženje ubogim, ostarelim, bolnim in onemoglim
ljudem, ki so spadali pod to komendo in pa lanšpreško gospoščino, v kateri je
Glavar živel od leta 1766 do svoje smrti 24. januarja 1784. Iz tega premoženja
so leta 1804 v Komendi zgradili bolnišnico za omenjene ljudi, v kateri jim je
pomagal stalni zdravnik in drugo zdravstveno osebje. Prav gotovo ga je k temu
koraku nagnilo že omenjeno dobrodelno zavetišče malteških vitezov v Komendi in
pa duh reda, ki ga je zares živel, čeprav ni mogel zaradi svojega nezakonskega
rojstva kot sin duhovnika plemenitaša in preprostega dekleta iz komendske
župnije nikoli postati malteški vitez. Bil pa je to po svojem plemenitem srcu,
predvsem pa dejanjih, ki so izvirala iz ljubezni do preprostega slovenskega
človeka tedanje dobe.
Ob
zgledu vitezov ivanovcev, pa poznejših rodoških in malteških vitezov, kar pa je
eno in isto, samo s časovno in ozemeljsko mejo in oddaljenostjo, se upravičeno
sprašujemo, kakšen pa naj bi bil sodobni malteški vitez, recimo član Suverenega
malteškega reda slovenskega rodu? Kdor pozna izročilo in poslanstvo starih
redov, bo hitro uganil, da v bistvu nič drugačen, kot je bil malteški vitez v
svojem bistvu nekdaj, saj se temeljne stvari pri starodavnih redovih sploh ne
spreminjajo, marveč le prilagajajo duhu in razmeram časa. Dobrota, plemenitost,
ljubezen do Boga in bližnjega, pogum, ko gre za obrambo napadenega človeka,
usmiljenje do človeka v stiski, prosečega, so večno veljavne vrline. Te in
druge morajo odlikovati, krasiti tudi malteškega viteza sedanjega časa, si mora
zanje prizadevati. Skratka, biti dober malteški vitez v sedanjem času verjetno
ni nič lažje kot nekdaj, mogoče v določenih ozirih še težje, samo da se je
danes orožje, oziroma bolje rečeno orodje, po katerem sega, ko brani vero in
pomaga ubogim, spremenil0 od prvih začetkov v 11. stoletju. Mogoče je bilo
včasih celo laže odsekati Turku glavo - je vsaj videl, kaj je naredil- kot pa
se danes spopadati s silami, ki pustošijo po slovenski zemlji ter povzročajo
silno moralno in duhovno škodo, pehajo toliko ljudi v neizogibno nesrečo. Tuje
polje za malteškega viteza, prizorišče viteških bojev, tuje obilo priložnosti,
da se izkaže, živi tisto, kar je obljubil ob sprejemu v red pred duhovnikom in Bogom.
Delo za malteškega viteza ne v oklepu in z mečem v roki kot nekoč (k čemur nam
morebiti ob tem gradu prihaja na spomin) marveč v elegantni ali preprosti
obleki, z znamenjem članstva v redu na suknjiču ali brez njega, z duhovniškim
kolarjem okrog vratu ali zgolj znamenjem posvečenosti na suknjiču ... skratka
sodobnemu času in razmeram primemo. Kako, naj vsak vitez, dama, malteški
bolniški pomočnik ali pomočnica sam presodi. Zastonj pa bi bili še tako mogočni
gradovi, stari in obnovljeni, viteške dvorane s sijajnimi sprejemi,
svetlikajoča se znamenja viteške časti, če člana ali članico reda ne bi krasilo
notranje bogastvo, le-tega ne bi tudi živel in udejanjal. Kako so ga malteški
vitezi v zgodovini, govorijo knjige, dokumenti, listine. Kako ga bo sedanji rod
slovenskih malteških vitezov in malteške bolniške pomoči, je drugo vprašanje,
se sprašujejo mnogi, ki toliko pričakujejo od začetkov nove generacije
malteških vitezov, ki je lahko zaživela v Sloveniji po koncu komunizma, ko je
Suvereni malteški viteški red leta 1992 navezal diplomatske odnose z Republiko
Slovenijo. Menim, da celo preveč pričakujejo, saj smo, končno, slovenski
malteški vitezi in dama, ter malteški bolniški pomočniki in pomočnice zgolj
ljudje, ki nas je pritegnilo vodilo reda in so nas drugi predlagali kot
primerne, da ga živimo tudi v Sloveniji. Na nas je, da ga skušamo živeti čim
bolje, pristno, pošteno, odgovorno. Kje, kdaj in kako pa zadošča že, da se
ozremo vase in okrog sebe.
Če se smem vsaj malce dotakniti vaše Polzele, bi dejal, daje to tisto pravo okolje za malteškega viteza in malteškega bolniškega pomočnika. Najprej zaradi zgodovinske dediščine, ki so vam jo malteški vitezi zapustili in ste jo sklenili obnoviti. Potem zaradi spoštovanja plemenitih izročil, ki jih oživljate, še posebej učenci in učenke iz vaše šole, za kar so dobili tudi drugje lepa priznanja. Dalje zaradi spleta prireditev v okviru malteških viteških dni na Polzeli, ki prebujajo zgodovinski spomin, bistrijo duha in vnemajo domišljijo ter vam dajejo veliko širšo razsežnost, kot pa jo ima sicer dostikrat preveč vase in vse preveč v porabništvo zagledan ter v njem se izgubljajoči, potapljajoči Slovenec. Res se pozna, da tukaj na Polzeli živi pristni malteški viteški duh, da ste vredni sinovi in hčerke tistega izročila malteških vitezov, ki ga kaže negovati in udejanjati tudi v sodobnih razmerah, da je v vas viteška smelost, pogum in premočrtnost, ki odlikuje kraje, kjer so bile nekdaj malteške viteške komende. To v dobršni meri premore tudi vaš podžupan, malteški vitez Stanko Novak, katerega njegovi sobratje zelo spoštujemo zaradi lepih lastnosti, s katerimi bogati našo sredino. To čutimo tudi pri drugih ljudeh, s katerimi se družimo, kadar pridemo med vas, nas gostoljubno sprejmete.
Ob
koncu pa samo ena želja: nadaljujte, kar ste s takšnim žarom začeli in bodite
složni med seboj. Zmagali boste, če bo v vas še naprej pravi viteški duh,
zajemanje iz bogate preteklosti za prav usmerjeno prihodnost in spoštovanje
tistega, kar naj res odlikuje malteškega viteza. In pa vse čestitke vsem
tistim, ki ste letos poskrbeli za tukajšnje malteške viteške dneve!